Kaj je novega v Afriki?

Novice o afriških državah, ki pridejo do nas, so običajno le slabe in krepijo stereotipe o tej celini. Afrika je veliko več kot samo revščina, lakota in bolezni, kot večinoma prikazujejo mediji. Na tem mestu zbiramo pozitivne zgodbe naših varovancev iz Gane, Burkine Faso in Kenije ter novice iz teh in drugih afriških držav, ki jih predstavljajo v drugačni luči, kot smo vajeni.

Jakob o Larabangi: Po pouku takoj v knjižnico

Blog // Ljubljana, 5. maj 2019

Za 29-letnega Jakoba Sajeta iz Novega mesta je lansko potovanje v Afriko pomenilo uresničitev dolgoletnih sanj. Zanimalo ga je, kako je življenje na tem kontinentu drugačno od življenjskega vsakdana v majhni državici pod Alpami. A kot filozof in zgodovinar se iskanja odgovora na to vprašanje ni lotil kot običajen turist, ampak se je obrnil na zavod Voluntariat. Skupaj z nami so nato prišli na idejo, da bi lahko obiskal Humanitasovo partnersko organizacijo Ansung Education and Development in Rural Ghana – AEDIRG v Gani in kot prostovoljec izvedel delavnice za otroke. To si je tudi sam želel zaradi predhodnih izkušenj s poučevanjem najmlajših.

 

Prvič v Afriki


»Šok je bil večji in manjši, kot sem pričakoval,« iskreno pove Jakob. Iz začetka potovanja mu je zelo v spominu ostala pot iz glavnega mesta Gane v Larabango na severu. »To pa je bil res nepozaben avtobusni prevoz! Sodoben, udoben, poceni… Zame je bila to najlepša vožnja doslej,« navdušeno opiše, nato pa prizna, da je potreboval kar nekaj časa za klimatizacijo.

 

Naš lokalni koordinator Fatawu Abubakar ga je namestil v sobo za prostovoljce in turiste, ki je vzpostavljena v sklopu tamkajšnjega Humanitasovega skupnostnega centra, v katerem deluje tudi knjižnica. In prav ta knjižnica je bila središče Jakobovega tritedenskega obiska, tako kot je tudi  središče skupnosti. »Knjižnice imajo že v Sloveniji pomembno vlogo, ampak ne tolikšno kot v Larabangi. Sploh za otroke je to središče njihovega prostega časa. Medtem ko je pri nas ponudba hobijev res pestra, imajo pri njih na voljo nogomet, potem je tukaj še verski del, ostalega pa ni,« pojasni.

 

Malo drugačno učenje


V knjižnico takoj po pouku prihiti od 20 do 50 otrok, odvisno od dneva. »Kolikor sem spoznal, jih okoli 25 prihaja vsak dan, če jim le ni treba doma pomagati ali pa, če nimajo treninga nogometa.  Pridejo se učit, delajo predvsem na angleščini, in ponavljajo tekočo snov iz šole.«

 

Sam je za začetek zgolj opazoval, kaj in kako se učijo. Hitro je ugotovil, da pri njih velja močan stari sistem, ki smo ga izkusili tudi pri nas - ponavljanje za učiteljem in učenje na pamet. Na podlagi tega se je odločil, da jih bo seznanil z malo drugačnim načinom učenja. Postavil jim je vprašanje: »Koliko prebivalcev imajo Združene države Amerike?« in namignil: »Odgovor najdete v tej knjižnici.« Takoj so se zapodili k globusu in iskali številke, potem pa jih je počasi preusmeril na enciklopedije in jih začel učiti iskati informacije v njih.

 

Na tem je nato gradil še naslednje dni. Otrokom, starim od 11 do 15 let, je postavil izziv poiskati podatke za šest držav s šestih celin. »Najprej so zapolnili tabelo, potem pa smo podatke prenesli še na zemljevid sveta, ki smo ga s kredami narisali kar na tla knjižnice. Vsi smo pri tem zelo uživali,« opiše. S pomočjo kamenčkov z dvorišča je sodelujoči skupinici predstavil še problem naraščanja prebivalstva na svetu, svoje poučevanje pa je sklenil s predstavitvijo sončnega sistema, v katerega so se z otroki tudi postavili. Čisto na koncu jih je nagradil še z žoganjem. »Iz tega dela res nimam nobene uporabne fotografije, ker so tako divjali okoli,« nasmejano podeli prijetne spomine.

 

Volja do učenja


In kaj je med tritedenskim obiskom najbolj naredilo vtis nanj? »Otroci, ki sem jih spoznal v Larabangi, imajo res neverjetno delovno etiko! Jaz se pri 11 letih nikoli nisem šel tako zlahka učit doma, oni pa to redno počnejo. Imajo res veliko željo po novem znanju,« odgovori.

 

Osupli so ga tudi z odgovorom na vprašanje, zakaj prihajajo v knjižnico. »Radi bi odprli naše oči, naše možgane, da v prihodnosti nekaj postanemo. Zato prihajamo v knjižnico,« so mu dejali in to je Jakob tudi lepo popisal v svojem blogu, ki smo ga jeseni objavili na spletni strani programa podporništvo otrok in lokalnih skupnosti v Afriki.

 

Ker mu je po vrnitvi ostala želja, da bi še kako prispeval k lepši prihodnosti otrok, ki jih je spoznal, je z veseljem jeseni na nekdanji gimnaziji v Novem mestu predstavil svojo izkušnjo in program podporništva, ki se mu zdi zaradi svoje tradicije in dolgoročnosti res dober. Predvsem pa mu je všeč, da na prvo mesto postavlja izobraževanje. In kot se je uspel sam prepričati, v Gani še vedno velja, da če uspeš priti skozi izobraževalni proces, te čaka boljša prihodnost. Je pa to v tej afriški državi, kot v tudi v večini drugih, veliko težje kot pri nas, saj so šolnine zelo visoke. Mladi pogosto, ko končajo srednjo šolo, štiri leta delajo, da zberejo denar za študij. Na Humanitasu smo zato še toliko bolj hvaležni za donacije naših podpornikov in podpornic, s katerimi omogočamo šolanje tudi nekaj marljivim študentom in študentkam.

 

 

Nazaj na seznam